Kulturno prosvetno društvo Ojstrica

Na nagubanem hribovju od 500 do 1500 NV, se razprostira gozdnata pokrajina, ki jo je človek zaznamoval z veliko lisami travnikov in njiv ter s hišami in hlevi, ki so raztresene od Goriškega- pa tja do Kozjega Vrha. Strme so njive in žilav je človek iz teh soncu obrnjenih planin. Osrednji del Ojstrice obsega cerkvica, ki je prav na njeni sredi, nikjer pa ni videti vasi.

Ljudje so že od nekdaj zahajali sem in se zahvaljevali stvarniku za vse dobro, pa tudi slabo, kar jih je doletelo v življenju. Še posebej čuteče so to v izvirnem ljudskem slogu izražali cerkveni pevci na koru. Ti pa so tudi Ljudski pevci iz Ojstrice. Čez sto let neprekinjenega delovanja je za njimi. Spominjajo se časov, ko so bili samo štirje pevci (iz družine Lunhter), pa tudi boljših, ko jih je bilo čez dvajset. In kako so nastale pesmi melodije? Izročila babic in dedkov, ki so se prenašala iz ust do ust - eden je pel, drugi so poslušali in dodali svoj glas, večinoma po posluhu, le poredko z notami. Pesmi so prava ljudska zakladnica dogajanj iz tistih časov: cerkvenih pesmi ob slovesnostih - žegnanja, maše in pogrebi ... drugače pa v gostilnah, ob godovanjih, kolednicah, petja pri skupnih kmečkih opravilih ter ob grči mošta.

Vsaka skupina ima svojega vodjo. Veliko jih je bilo. Naj omenimo le Vido Panzi, ki je vodila zbor sedemnajst let in Ota Čeruja, ki jih vodi že več kot deset let. Glas ojstriških pevcev je bil prvič zapisan na magnetni trak leta 1988/89 za oddajo Naša zemlja v pesmi in besedi, posnet na kmetiji Žišpret.

V letu 2000/01 pa so pevci posneli dve kaseti in zgoščenko na Osnovni šoli Ojstrica ter tako iztrgali pozabi neprecenljivo bogastvo naših ljudi iz davnine, še danes živeče ljudske ustvarjalnosti. Sedanji vodja, Oto čeru, je dodal sedem lastnih melodij ter tako še oplemenitil slovensko ljudsko izročilo. Danes šteje zbor osemnajst pevk in pevcev, prisluhnete pa jim lahko na srečanjih ljudskih pevcev, na občinski reviji odraslih pevskih zborov "Od Pliberka do Traberka", vseskozi pa se sliši pesem v domači cerkvi na Ojstrici, pri zadnjih slovesih, na godovih ... skratka, pesem živi z ljudmi, v ljudeh in za ljudi.