logo1

Portal za slepe in slabovidne | Občina Dravograd, Trg 4. julija 7, 2370 Dravograd   T: 02 872 35 60   F: 02 872 35 74   E: obcina@dravograd.si

Ozemlje občine Dravograd je sestavni del Pohorskega Podravja in leži na prometno zelo ugodnem predelu, stičišču Mislinjske, Mežiške in Dravske doline, vendar je kljub ugodni prometni legi v primerjavi s sosednjimi dolinami za poselitev postalo zanimivo relativno pozno. V zadnjih 100.000 letih so se pogosto menjavala hladnejša in toplejša obdobja. Ob zadnji ohladitvi med 25.000 in 10.000 leti p. n. š. so ledeniki segali celo do Pliberške kotline. Ob otoplitvah, ko so se talile debele plasti ledu, je reka Drava prerasla v veletok ter s seboj prenašala ogromne količine proda, zemlje in drugega raznovrstnega materiala, s katerim je polnila nekdanje kotanje Ptujskega in Dravskega polja ter tudi kotanje v Dravski dolini, med njimi današnje Libeliško, Črneško, Viško in Trbonjsko polje.

Sledov mlajšepaleolitskih lovcev iz starejše kamene dobe do sedaj na delu Dravske doline, ki pripada občini Dravograd, ni bilo odkritih, so pa najdene pomembne prazgodovinske najdbe v Hudi luknji pod Herkovimi pečmi zahodno od Remšnika nad Radljami, ki dokazujejo, da je paleolitski lovec (pred okoli 30-20 tisočletji) občasno prihajal tudi na območje Dravske doline. Na Trbonjskem polju je bila najdena ploščata kamnita sekira, ki bi lahko izvirala iz mlajše kamene dobe. Najdb iz bronaste in bakrene dobe zaenkrat v okolici Dravograda ni bilo odkritih, redke pa so tudi na širšem koroškem območju. V 8. in 7. stoletju p. n. š., v času mogočnega preseljevanja ljudstev, je bilo že v obdobju železne dobe poseljeno Gradišče v Mislinjski dolini. Slednje je nov poselitveni val doživelo v 3. stoletju p. n. š., ko so iz zahodne Evrope proti vzhodu prodirala Keltska plemena. Njihovi pripadniki so bili znani kot izredno dobri obrtniki, predvsem izdelovalci bojne opreme. Keltski knezi so na širšem koroško-štajerskem območju ustanovili Noriško kraljestvo, katerega del je bila tudi Gornjedravska dolina. V prvih desetletjih našega štetja so si Noriško kraljestvo priključili Rimljani kot rimsko provinco Norikum, vključno z Gornjedravsko dolino. Najpomembnejša rimska naselbina na Koroškem je bila rimski Colatio v Starem trgu pri Slovenj Gradcu, ostanki rimskih naselbin in grobišč pa so bili najdeni tudi v Mežiški in Dravski dolini. Ker je bila rimska cesta iz Celeje (Celja) v Celovško kotlino speljana preko Sel, Kotelj in Mežiške doline, pomen ugodne prometne lege Dravograda na stičišču treh dolin ni prišel do izraza. Obstaja pa možnost – do sedaj še ne potrjena – da je bila do reke Drave po Mislinjski dolini vzpostavljena prometna povezava. V cerkvi v Šentjanžu je vzidana rimska nagrobna plošča Publija Elija mlajšega, njegove žene Nemete, Nnigellonove hčere, ter sedemnajstletnega sina Vibija. Ob kopanju grobov so v preteklosti naleteli tudi na ostanke debelega zidu, našli rimske novce ter še eno nagrobno ploščo, ki je shranjena v graškem muzeju. Najdba rimskih novcev se omenja še na Viški planoti in pri Bukovju, zanimivo pa je tudi ime poslopja ob cerkvi v Črnečah – Rimski kastel – ki naj bi bilo zgrajeno na mestu nekdanje rimske utrdbe.

Po 4. stoletju, razpadu rimske države, se v Dravski dolini pojavlja arheološka praznina, zato se ne ve, če so tod prodirali Huni, Langobardi, Goti in Obri. V drugi polovici 6. stoletja so prostor vzhodnih Alp naselili Slovani – predniki sedanjega imena Slovenci – ki so prihajali so s severa. Že kmalu po prihodu so se spopadli z Bavarci, se po letu 626 osvobodili obrske vrhovne oblasti in se nato priključili Samovi plemenski zvezi. Ob razkroju zveze po Samovi smrti leta 658 se je ohranila le Karantanija, kot edina večja enota, ki je bila najpomembnejša politična tvorba na prvotnem ozemlju oblikovanja slovenskega naroda od 7. do 11. stoletja. Karantanski knezi so po letu 745 že priznavali frankovsko nadoblast, vendar je Karantanija še v 9. stoletju delovala kot notranje samostojna polvazalna kneževina z domačimi knezi in pod nadzorstvom bavarskega vojvode. Leta 811 je Karel Veliki, vladar Frankovske države, potrdil sporazum, po katerem je reka Drava postala mejna reka med dvema cerkvenima upravama: območje severno od Drave je cerkveno-upravno spadalo v sklop salzburške nadškofije, območje južno od Drave pa v sklop oglejskega patriarhata. V tem obdobju je potekal tudi proces pokristjanjevanja karantanskih Slovencev.

zgodovina3Po prihodu v Dravsko dolino – v drugi polovici 6. ali v začetku 7. stoletja – so Slovenci zasedli predvsem slabo poseljene nižinske predele. Že v času karantanske kneževine je prihajalo med Slovenci do razslojevanja, opazni so bili prvi zametki fevdalizma. V 9. in predvsem v 10. stoletju, v zgodnji fevdalni dobi, so na slovenskem ozemlju že nastajala prva zemljiška gospostva visokih fevdalcev, predvsem priseljenih frankovskih in bavarskih plemiških rodbin. V 10. in v prvi polovici 11. stoletja je bila po vsej verjetnosti Gornjedravska dolina vsaj občasno v posesti plemiške rodbine Eppenstein. Kot prvi uradni lastnik dravograjskega območja pa se konec 11. in v 12. stoletja že omenja močna plemiška rodbina Spanheim. Pomembno vlogo na tem območju sta imeli tudi labotska pražupnija ter benediktinski samostan v Št. Pavlu v Labodski dolini. Slednjega je leta 1091 ustanovil Engelbert I. Spanheimski in ob tej priložnosti samostanu podaril obsežna posestva, nekaj tudi v Dravski dolini. Ime Dravograd (Traberch) se prvič omenja v nekem admontskem kodeksu iz leta 1161. Leta 1177 se Dravograd omenja v pritožbi šentpavelskega opata Peregrina papežu, v kateri opat obtožuje Kolona Trušenjskega (sorodnika Spanheimov), da je na samostanski zemlji sezidal grad ter si prilastil tudi zemljišča okoli gradu. Ker so gradove zidali precej počasi in predvsem v toplejših mesecih, lahko upravičeno domnevamo, da sega zgodovina nastanka današnjega Dravograda vsaj v sredino 12. stol. Grad je pravzaprav prvi pričel graditi Kolonov brat, Ortolf Trušenjski, na strateško pomembnem hribčku nad Dravo. Kljub temu da so imeli Trušenjski takrat na tem območju že precej podložnikov, ki so opravljali tlako, so morali za gradnjo gradu pripeljati izučene obrtnike iz nemškega nacionalnega prostora. Ti obrtniki so se naselili na ravnici pod nastajajočim gradom. Leta 1185 se ta naselbina že omenja kot trg z dvema dvoroma, lastniško cerkvijo Sv. Vida, mostom in zaradi bližine deželne meje tudi mitnico. Pravzaprav ne obstaja točen podatek o tem, kdaj in kdo je Dravogradu dodelil tržne pravice, vsekakor pa se je to dogodilo po letu 1180, kajti od takrat dalje se Dravograd v vseh listinah omenja kot trg. Zaradi izredno ugodne prometne lege in bližine deželne meje se je v kraju poleg obrtne pričela razvijati tudi trgovska dejavnost. Nekdanja rimska cesta, speljana preko Sel in Kotelj v Mežiško dolino, je izgubljala na svojem pomenu. V 13. stoletju se večkrat omenjata mostova na Dravi in Meži. Predvsem most preko Drave je bil zaradi narasle reke večkrat poškodovan, zato je ob Dravi živel brodar, ki je s pomočjo nekaj kočarjev opravljal prevoze potnikov in blaga. Pomemben vir dohodkov dravograjskih gospodov sta bila ravno pobiranje mostnine in brodnine, še pomembnejši pa mitnine. Ker so se potujoči trgovci poskušali izogniti plačilo mitnine tako, da so namesto skozi mitninsko postajo v Dravogradu potovali po desnem bregu Drave mimo Črneč, so dravograjski gospodje mitnico postavili tudi v Črnečah. V tem obdobju se že omenja vas Libeliče, ki je cerkveno-upravno najprej spadala v obsežno oglejsko-pliberško pražupnijo, med leti 1106 in 1154 pa postane sedež samostojne župnije s cerkvijo Sv. Martina. K libeliški župniji so spadale v srednjem veku naslednje cerkve: na Strojni, v Kotljah, na Potočah, v Črnečah, v Št. Janžu pri Dravogradu s podružnico Sv. Jedert in cerkev Sv. Marije na jezeru pri Prevaljah. V drugi polovici 13. stoletja zasledimo v darilnih listinah tudi imena Ojstrice, Bukovske vasi in Podklanca.

Že pred letom 1177 so Trušenjski v nastajajočem trgu sezidali cerkvico Sv. Vida – danes je to ena starejših romanskih cerkva daleč naokoli – kot podružnico pražupnije v Labodu. Ker je postal Dravograd takrat eden izmed najpomembnejših trgov v Dravski dolini, se je Oton I. Dravograjski, ki je bil zelo ugleden in znan tudi zaradi svoje častihlepnosti, dalj časa trudil, da bi prenesel sedež župnije iz Laboda v Dravograd. To mu je s pomočjo sina Henrika II. 8. marca 1237 tudi uspelo. Premestitev župnije je takrat uradno potrdil salzburški nadškof Eberhart in jo celo povzdignil v proštijo s šestimi kanoniki. Leta 1244 je bila župnija v Dravogradu cerkveno-upravno priključena lavantinski škofiji (ustanovljeni leta 1228), v sredini 14. stoletja pa je bil sedež župnije prestavljen k dotedanji podružnični cerkvi Sv. Janeza Evangelista v neposredni bližini Dravograda.

Trušenjski, ustanovitelji Dravograda so bili do sredine leta 1261, ko je umrl Oton II., zadnji gospod dravograjski iz te mogočne rodbine, pogosto v sporu z šentpavelskim samostanom, ki je bil lastnik tega dela Dravske doline. V reševanje teh problemov je s svojo avtoriteto posegel celo papež in tudi drugi visoki cerkveni dostojanstveniki. Veliko uspeha samostanski predstavniki niso imeli, uspeli pa so si izboriti oprostitev plačila vseh dajatev, ko so potovali ali tovorili skozi Dravograd. Dogodilo se je tudi, da so v nekem obdobju Trušenjski samostanu celo priznali lastništvo in so se na svojem gradu in v trgu pojavljali kot fevdniki.

V začetku 13. stoletja so grofje Andech-Meranski na širšem območju Pohorja – med rekami Dravo, Mežo in Mislinjo – pridobili obširno zemljišče in na desnem bregu Drave, dva kilometra pod Dravogradom, zgradili grad Puchenstain (Bukovje). Grad, katerega lastniki so se nekajkrat zamenjali, je dvakrat pogorel. Po prvem požaru leta 1595 so grad obnovili, ko pa je leta 1706 ponovno pogorel, so takratni lastniki pod uničenim gradom zgradili baročni dvorec Pukštajn. V začetku 15. stoletja se je severovzhodno od trga na ravnici Heidi prvič omenjal gradič Heidegg ali Rubinhof (Hajdek ali Robindvor). Leta 1732 je postal sedež manjše gospoščine z nižjim sodstvom, medtem ko je bilo za višje sodne zadeve pristojno deželno sodišče v spodnjem gradu v trgu. Na žalost je bil gradič, ki je ohranjal podobo manjšega poznogotskega podeželska dvorca pred desetletji porušen.

Po smrti Otona II. je šentpavelskemu samostanu zopet uspelo pridobiti lastninsko pravico nad dravograjskim zemljiškim gospostvom, vendar z njim niso upravljali sami, temveč so ga dali za nekaj let v fevd Henriku Pffanbergu. Njim so kot fevdniki sledili Vovbrški, nato Hohenlochi, leta 1304 pa so dravograjsko gospostvo (grad, trg s sodstvom, mitnico, brod in dohodke iz cerkvene desetine) kupili goriško-tirolski grofje. Ti so nekdanjim lastnikom priznali pravico proste mitnine, mostnine in brodnine ter se zavezali, da jim bodo plačevali četrtino dohodkov od trga, broda in mitnice. Dravograjski grad je v tem obdobju dobil tudi sedež lastnega deželnega sodišča. Do izumrtja goriško-tirolskih grofov leta 1335 so imeli dravograjsko gospostvo v fevdu Auffensteini, za njimi so postali lastniki Dravograda Habsburžani, med leti 1387 in 1456 celjski grofje, nato pa je dravograjsko gospostvo zopet prišlo v last Habsburžanov, ki so ga upravljali s pomočjo oskrbnikov.

Pomembno prometno pot po Dravski dolini je verjetno že v 12. stoletju predstavljala reka Drava, čeprav je bilo čolnarstvo prvič omenjeno šele leta 1290, splavarstvo pa leta 1372. Ker je bila cestna povezava do Maribora za večje prevoze vzpostavljena šele v začetku 18. stoletja, se je večji del prihodka od pobiranja mitnine, mostnine in brodnine ustvaril s trgovino, ki je potekala po Mislinjski in Mežiški dolini ter v smeri proti današnjim avstrijskim pokrajinam. Leta 1457 je trg Dravograd dobil pravico do vsakoletnega sejma na Vidov dan. Posamezni trgovci v trgu so že v 15. stololetju posegali v trgovino na velike razdalje in celo v pomorsko trgovino. Zelo je bilo razvito tudi tovorništvo, saj so dravograjski podložniki od konca 14. stoletja dalje morali poleg brodarske in čolnarske opravljati tudi tovorno in vozno tlako celo do Karlovca in še dlje. V drugi polovici 15. stoletja je zaradi kuge in vojn (turški vdori v letih 1473, 1476, 1480 in 1483 ter plenjenja ogrske vojske med leti 1480 in 1489, ko so celo požgali Dravograd) ter kmečkega upora leta 1515 (ko je bila kmečka vojska, v kateri so sodelovali tudi podložni kmetje iz dravograjskega okoliša, poražena pri Beljaku, Velikovcu in Vuzenici) trgovina precej zamrla, zmanjšalo pa se je tudi število prebivalcev v Dravogradu in okoliških vaseh. V 16. stoletju je trgovina ponovno oživela in skozi dravograjsko mitnico so tovorili in vozili domača ter boljša tuja vina, pivo, medico, med, vosek, žito, živino, kože, sir, loj, mast, slanike, sol, železo in izdelke iz železa (orožje, sekire, kose, srpe, žeblje, ponve ...), svinec, kositer, baker, steklo, papir, les, hmelj, olje, dišave, začimbe, južno sadje in drugo blago. S soljo so trgovali predvsem Čehi, Kranjci in Bavarci. Leta 1543 je bilo v Dravogradu že posebno solno skladišče. Iz leta 1771 so ohranjene karte vinskih poti, med njimi tudi vinska karta, ki prikazuje širše dravograjsko območje. Takrat so čez Dravo vozili brodi pri Vuzenici in Dravogradu, mostovi pa vodili čez Mežo pri Meži (danes del Dravograda), Valentiju pri Podklancu in v Guštanju (Ravnah) ter čez Mislinjo (takrat imenovano Graška reka) pri Otiškem vrhu in Sv. Jederti. Vse te rečne prehode so povezovale ceste in vozne poti, vozniki pa so se najraje posluževali Valentijevega mostu, ker tam ni bilo mitninske postaje. Mimo Dravograda ali iz splavarskih pristanov v Libeličah, Dravogradu in Trbonjah so pluli številni splavi in čolni. Zato ni naključje, da je postal Dravograd eden najpomembnejših in največjih trgov v Dravski dolini. Znotraj obzidja, ki so ga verjetno zgradili v 15. stoletju, je v 16. stoletju živelo približno 450 prebivalcev v 70 hišah. Na gradu nad Dravogradom je bilo za obrambo pripravljenih 21 topov. Leta 1570 je vladar potrdil trgu Dravogradu njegove trške pravice, vendar pa zaradi premajhne urbanistične zasnove, premajhnega števila prebivalcev in tudi njihove nepodjetnosti ni prerasel v mesto.

Leta 1613 je Dravograd kupila krška škofija, vendar ga je že 1628 prodala šentpavelskemu samostanu. Iz tega obdobja sta ohranjena grb trga (na zelenem polju korakajoče jagnje z zastavico – bandero – na hrbtu) in grb gospostva (rdeča podlaga, v spodnjem delu reka, nad njo grad z dvema stolpoma in med njima moža v oklepu z dvignjenim mečem v desnici). Od leta 1782 dalje je dravograjsko gospostvo s pomočjo posebne pisarne upravljal verski sklad, od 1823 do 1838 je bil lastnik gospostva grof Alojz Khuenburg in kot zadnji do leta 1846 David Sumreicher.

Ker so v začetku 19. stoletja v strugi reke Drave med Dravogradom in Mariborom minirali najnevarnejše čeri in brzice, se je prevoz lesa in drugega blaga po Dravi povečal, posebej pa je Dravograd pridobil na pomenu z zgraditvijo koroške železnice leta 1863 (Maribor–Dravograd–Celovec). Ko je bila leta 1899 zgrajena še železniška povezava med Velenjem in Wolfsbergom, je Dravograd poleg cestnega postal tudi važno železniško križišče z velikim kolodvorom na južnem bregu reke in železniškima mostovoma preko Meže in Drave. Ta promet pa ni toliko vplival na razvoj samega trškega jedra kot pa na širitev naselja Meža, ki se je razvilo na desni strani Drave med kolodvorom in rečnim pristaniščem. Val industrializacije je v 19. stoletju posegel tudi na območje Dravograda. Na desni strani Drave sta bili zgrajeni talilnica železa, ki je sodelovala z prevaljsko železarno, ter steklarna, v kateri so izdelovali vzboklo steklo in večino izdelkov izvozili. Oba obrata sta prenehala z obratovanjem že v 19. stoletju. Leta 1859 je bila na Bregu pri Dravogradu ustanovljena tovarna mazil, najbolj znana po kolomazih za kmečka vozila. Po prvi svetovni vojni so v njej pričeli predelovati nafto in je bila v obdobju stare Jugoslavije največja rafinerija dravske banovine.

Kot večina trgov in mest na južnem Koroškem in Štajerskem je bil tudi Dravograd ponemčen, medtem ko je podeželsko prebivalstvo ostalo pretežno slovensko. Politični, gospodarski in prosvetno-kulturni pritisk Nemcev na Slovence je bil v 19. in v začetku 20. stoletju izredno močan. V obdobjih gospodarskih kriz so Nemci poskušali odkupiti čim več kmetij zadolženih slovenskih kmetov, ki so poleg maloštevilne slovenske inteligence predstavljali temelj ohranjanja slovenskega jezika in slovenstva sploh. Da bi zaustavili prodor nemštva na slovensko podeželje, je leta 1888 nekaj premožnejših slovenskih kmetov iz okolice Dravograda v sodelovanju z Družbo sv. Cirila in Metoda iz Ljubljane ustanovilo Slovensko hranilnico in posojilnico, ki je z dajanjem ugodnih posojil rešila marsikatero slovensko kmetijo pred propadom ali prodajo. Leta 1902 so za potrebe hranilnice in posojilnica v centru Dravograda odkupili večjo stavbo. To je bila do takrat v zgodovini Dravograda prva slovenska ustanova, ki ji je uspelo prodreti v trg. V naslednjih letih se je za podoben korak odločilo še nekaj Slovencev in do leta 1918, ko se je končala prva svetovna vojna in razpadla Avstro-Ogrska, se je narodnostna struktura prebivalstva v primerjavi s sosednjimi trgi v Dravski dolini, ki so ostali pretežno nemški, spremenila v korist slovenstva.

zgodovina2Eden izmed pomembnejših dogodkov med prvo svetovno vojno na območju današnje občine Dravograd je bil narodno obrambni tabor (shod), ki so ga Slovenci organizirali v podporo majniški deklaraciji 7. aprila 1918 v Šentjanžu pri Dravogradu. Tabor, ki se ga je udeležilo okoli 2000 Slovencev iz bližnje in daljne okolice, je nemške nacionalne kroge in njihove slovenske somišljenike presenetil. Poskus, da bi shod tudi z uporabo nasilja preprečili, jim ni uspel. Kot slavnostni govornik na tem taboru, ki je bil eden izmed zadnjih na slovenskem narodnostnem ozemlju, je bil dr. Anton Korošec.

Po razpadu Avstro-Ogrske so na njenem nekdanjem ozemlju nastajale nove države, med njimi 29. oktobra leta 1918 tudi mednarodno nepriznana Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je že 1. decembra 1918 vključila v novo državno tvorbo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevino SHS.

Eden izmed glavnih problemov po razpadu Avstro-Ogrske so bile vsekakor meje. Medtem ko je v Mariboru general Rudolf Maister s hitrim vojaškim posegom v glavnem rešil večino slovenske Štajerske in Maribor, so se dogodki na Koroškem razvijali manj ugodno. Ker je bila slovenska stran v prvi fazi zmotno prepričana, da bo Koroška avtomatsko del novo nastale države, vojaško ni pravočasno posegla v ta prostor.

Novo nastale države so se med drugim morale ukvarjati tudi z reševanjem meja, kar pa marsikje ni potekalo ravno po mirni poti. Slovenci smo v tistem obdobju izgubili precej svojega nacionalnega ozemlja. Še posebej izpostavljena je bila severna meja. Medtem ko je general Rudolf Maister z odločnim in pravočasnim vojaškim posegom ugodno rešil vprašanje Maribora in današnje slovenske Štajerske, so se dogodki na Koroškem za slovensko stran razvijali maj ugodno. Enako kot koroški Slovenci, ki so zahtevali, da postane Celovška kotlina sestavni del Države SHS, so tudi koroški Nemci v prvotni verziji zahtevali mejo na reki Dravi, ki je slovenska stran ni sprejela. Konec oktobra leta 1918 so koroški Nemci Koroško razglasili za nedeljivo, z južno mejo na Karavankah. Koroški Slovenci v tem prvem pomembnem obdobju na žalost niso imeli na razpolago svoje vojske, narodna vlada SHS pa je slovensko vojsko šele ustanavljala, hkrati pa je bila tudi zmotno prepričana, da bomo na severu dobili vse, kar bomo zahtevali. Koroški Nemci so seveda to izkoristili za vzpostavitev lastnih vojaških enot ter obrambo Celovške kotline. Kljub temu so Slovenci na Koroškem v nekaterih slovenskih krajih prevzeli oblast ter odstavili nemške uradnike in učitelje. V Mežiški dolini je prišlo v začetku novembra 1918 celo do večjih neredov, ki so se razširili tudi na posamezne kraje v Dravski dolini. Ker Narodni svet za Mežiško dolino ni več obvladoval situacije, je na pomoč poklical nadporočnika Franja Malgaja, ki je s štiridesetimi prostovoljci 6. novembra 1918 iz Celja z vlakom odpotoval proti Koroški. Na dravograjski železniški postaji je s svojimi možmi razorožil nemško stražo, zaradi pomanjkanja časa pa ni uspel zasesti dravograjskega trga. Brez bojev in nasilja so Malgajevi borci, okrepljeni z šestnajstimi prostovoljci iz Slovenj Gradca, pomirili nemirno Mežiško dolino ter razorožili in izgnali vse nemške straže. V petih dneh se je število Malgajevih prostovoljcev – borcev za severno mejo, katerim gre zasluga, da sta danes Mežiška dolina in občina Dravograd v sklopu Slovenije – povečalo na 170 mož. Takrat je tudi poverjeništvo za narodno obrambo pri Narodni vladi spoznalo, da koroškega vprašanja ne bo mogoče rešiti po mirni poti. 11. novembra leta 1918 so imenovali stotnika Alfreda Lavriča za obrambnega poveljnika na Koroškem. Ker mu niso dali na razpolago vojaških oddelkov, je zbral prostovoljce in v naslednjih dnevih zasedel zahodno Koroško in Borovlje. Vzhodno Koroško z Velikovcem in nekaterimi kraji proti Celovcu so zasedli Malgajevi borci, Dravograd, Labot in del labotske doline pa enote generala Maistra. V sredini decembra leta 1918 so koroški Nemci izvedli protiofenzivo, ki se je končala z velikim slovenskim neuspehom. Slovenska vojska je izgubila večino južne Koroške, Št. Pavel in Labod, ubranila pa je vzhodno Koroško z Velikovcem. Države zmagovalke so želele spore glede določanja meja med novo nastalimi državami reševati po mirni poti, zato so januarja 1919 na Koroško napotile posebno ameriško študijsko komisijo, ki naj bi na terenu ugotavljala narodni videz spornega ozemlja in vzdušje med prebivalstvom. Pri delu te komisije je bila avstrijska stran spretnejša kot slovenska, saj so koroški Nemci povsod, kjer se je gibala komisija, izobešali nemške zastave, organizirali demonstracije za nemško Avstrijo, onemogočali srečanja koroških Slovencev s člani komisije itd. Na podlagi tako enostransko zbranih podatkov je komisija predlagala razmejitveno črto na Karavankah in Pohorju. Seveda je to poročilo pomembno vlivalo tudi na člane mirovne konference v Parizu, ki so odločali o poteku meja med novo nastalimi državami. Poleg tega sta se slovenska oziroma jugoslovanska stran na ta pogajanja slabše pripravili kot avstrijska stran.

Ker je slovensko vodstvo vedelo, da pogajanja glede Koroške ne potekajo najbolje, je sklenilo, da bo z vojsko zasedlo vso ozemlje, ki ga je jugoslovanska stran na mirovni konferenci v Parizu zahtevala. Ofenziva slovenske vojske, ki se je pričela v noči iz 28. na 29. april leta 1919, je bila na hitro in slabo pripravljena, tako da so bile slovenske enote že prvi dan bojev odbite in v naslednjih dnevih pregnane iz Koroške. 7. maja leta 1919 so Avstrijci zasedli Dravograd, začasno Slovenj Gradec in prodirali tudi proti Muti. V teh bojih je v bližini Guštanja (Ravne) umrl tudi nadporočnik Franjo Malgaj. Po neuspeli aprilski ofenzivi je jugoslovanska stran 28. maja leta 1919 izvedla novo ofenzivo in do 6. junija leta 1919 zasedla Celovec in Gosposvetsko polje. Ker pa je bil že 12. maja leta 1919 za Koroško določen plebiscit ter 4. junija istega leta plebiscitno ozemlje razdeljeno v cono A in B, so se morale jugoslovanske čete na zahtevo mirovne konference do 31. junija leta 1919 umakniti iz cone B. Cono A je dobila v upravo jugoslovanska stran, cono B pa avstrijska. Določeno je bilo, da bo plebiscit najprej potekal v coni A. Če bo tam večina prebivalstva glasovala za Jugoslavijo, bo plebiscit potekal še v coni B, v primeru poraza pa bosta obe coni pripadali Avstriji. Jugoslovanska stran je imela na razpolago več kot leto dni, da med večinskim slovenskim prebivalstvom cone A z pozitivnimi gospodarskimi in političnimi ukrepi ter ustreznim nacionalnim pristopom vpliva na ljudi, da bodo glasovali za priključitev k Jugoslaviji. Predplebiscitno obdobje je potekalo v znamenju agresivne obojestranske propagande, shodov in zborovanj, nasilja, obljub, podkupovanj, prevar itd. Udeležba na plebiscitu 10. oktobra leta 1920, ki je potekal brez večjih izgredov, je bila visoka, na žalost pa za slovensko stran neuspešna. Za Avstrijo je glasovalo 22.025, za Jugoslavijo pa 15.279 ljudi. Tudi veliko Slovencev, ki so bili pod vplivom avstrijske propagande – ta je znala izkoristiti jugoslovanske napake, storjene v času bojev za Koroško in času jugoslovanske uprave v coni A – je glasovalo za Avstrijo.

Po izgubljenem plebiscitu je med Slovenci zavladalo veliko razočaranje, še posebej so bili prizadeti prebivalci Mežiške in Gornjedravske doline, saj je novonastala meja na nek način presekala tradicionalne rodbinske in sosedske povezave ter Koroško razdelila med dve državi. Mnogi koroški Slovenci so se šele po neuspelem plebiscitu začeli zavedati pomena izgubljene priložnosti združitve z matičnim narodom, očitno tudi prebivalci majhne vasice Libeliče. Kraj je bil ob ustanovitvi plebiscitnega ozemlja vključen v cono A in je po 10. oktobru leta 1920 pripadal Avstriji. Meja je potekala pod Libeliškim poljem, tako da so vas, Libeliška gora in zaselek Gorče prišli pod Avstrijo, nekaj kmetij pod vasjo pa se je znašlo na jugoslovanski strani. Ti kmetje, ki so bili z vseh vidikov vezani na Libeliče in od Dravograda oddaljeni 8 kilometrov, so vedno glasneje zahtevali priključitev k Libeličam – torej k Avstriji – kjer je bil tudi sedež v preteklosti precej velike libeliške občine, katere del so od leta 1849 dalje bili. Nasprotno pa so se Libeličani po prvem šoku zaradi neuspelega plebiscita trdno odločili, da v Avstriji ne bodo ostali. V naslednjih dveh letih so uporabili v svojem boju za priključitev k matičnemu narodu vse legalne in nelegalne metode, ki so z avstrijske strani sprožile vrsto reakcij: od ponujanja nepovratnih sredstev, ugodnih kreditov ter drugih, tudi narodnostnih ugodnosti, do najbolj grobega nasilja in terorja. Preko noči so libeliški fantje prenašali obmejne kamne za vas, čez dan so jih avstrijski orožniki zopet postavljali na stara mesta. V obrambo pred nemčurji in orožniki so organizirali vaško stražo in pri zavednih hribovskih kmetih tedensko prirejali družabne večere, na katerih so prepevali slovenske narodne pesmi. Zaradi osebne varnosti je moralo nekaj Libeličanov celo pobegniti na jugoslovansko stran, med njimi tudi župnik Anton Vogrinec, šolski nadzornik Rudolf Mencin in šolski upravitelj Janko Gačnik, ki so se po pomoč obrnili na takratni slovenski politični vrh, s tem pa je vsa zadeva dobila širše politične dimenzije. Vmešala se je mednarodna razmejitvena komisija, ki se je ravno ukvarjala z dokončno ureditvijo meja proti Avstriji. Libeliče so priključili k Jugoslaviji, v zameno pa so Avstrijci dobili na levi strani Drave Šentflorjanski vrh in Zakamen, območje, ki je bilo slabo poseljeno, prebivalci pa naklonjeni Avstriji. 30. septembra leta 1922 je jugoslovanska obmejna straža vkorakala v Libeliče in prebivalcem tega kraja se je uresničila velika želja, za katero so se borili dve leti – priključitev k matičnemu narodu.

Dravograd med obema vojnama

Po končani prvi svetovni vojni, razpadu Avsto-Ogrske, združitvi v novo državno skupnost Kraljevino SHS ter neuspelem plebiscitu so se politične in nacionalne strasti med ljudmi umirile. V trgu Dravogradu in tudi drugod se je nekoliko spremenila nacionalna struktura prebivalstva. Mnogo Nemcev je Slovencem prodalo svoje hiše in tudi drugo premoženje ter se preselilo v Avstrijo. Uradni jezik je postala slovenščina, nemške uradnike, orožnike in učitelje so zamenjali slovenski itd. Na območju današnje občine Dravograd – ki je leta 1920 upravno spadalo pod okrajno glavarstvo Guštanj (Ravne), zatem okrajno glavarstvo Prevalje in od leta 1922 dalje pod srez Dravograd – je obstajalo več manjših občin: občina Dravograd, Libeliče, Ojstrica in Otiški vrh. Občina Šentjanž je upravno spadala v srez Slovenj Gradec, občina Trbonje pa je bila kot del marenberškega (Radlje) sodnega okraja bolj vezana na Vuzenico, h kateri je bila leta 1933, ko je prišlo do združevanja občin, tudi pripojena. V tem letu so se občini Dravograd priključile občine Otiški vrh, Libeliče in Ojstrica. Gospodarska situacija ni bila najbolj ugodna, saj razen Gollove rafinerije na Meži drugih večjih industrijskih obratov ni bilo. Leta 1933 je v Otiškem vrhu pričela obratovati tekstilna tovarna. Novo nastala meja med državama je prekinila utečene trgovske in obrtne povezave, zaradi česar so bile prizadete trgovska in obrtna dejavnost ter kmetijstvo. Prebivalstvo ob meji se ni znalo ali hotelo sprijazniti z novim mejnim režimom, zato so graničarji in orožniki evidentirali na stotine ilegalnih prehodov meje. Sprva so bili ti nedovoljeni prehodi povezani v glavnem z obiski sosedov, sorodnikov in znancev, pozneje bolj tihotapske narave, precej pa je bilo tudi ilegalnih prehodov zaradi političnih razlogov.

Društvena dejavnost je bila v primerjavi s politično dejavnostjo med obema vojnama v Dravogradu in okoliških krajih zelo razgibana. Aktivnih je bilo preko 20 različnih društev, ki so z organiziranjem iger, plesov, družabnih srečanj, izletov in drugih interesnih dejavnosti v svojo sredino pritegnili veliko število ljudi.

Leta 1922 sta bila na območju današnje koroške krajine ustanovljena sreza Slovenj Gradec in Dravograd. Slednji je upravno pokrival območje Mežiške in Gornjedravske doline. Kljub temu, da so srez poimenovali po Dravogradu, se je njegov sedež nahajal na Prevaljah. S tem pa se niso strinjali Dravograjčani, ki so glede na ime in geografska lego kraja ter s podporo občin marenberškega sodnega okraja – Dravograd je spadal pod prevaljski sodni okraj – uspeli doseči preselitev sreskega načelstva iz Prevalj v Dravograd. V ta namen so tudi kupili hotel Korotan – danes je v tej stavbi sedež občine Dravograd – in 1. aprila leta 1937 je sresko načelstvo pričelo uradno poslovati v novih prostorih, občina Dravograd pa je ne samo po imenu, ampak tudi dejansko postala sedežna občina dravograjskega sreza. Dravograd se je s pridobitvijo sreskih ustanov pričel gospodarsko hitreje razvijati, kot obmejna občina pa je bil soočen tudi z grozečo nacistično nevarnostjo. Pomembna značilnost za Koroško in Štajersko območje je bilo organiziranje tukaj živečih Nemcev pod okriljem švabsko-nemške kulturne zveze (Kulturbund). S to organizacijo, ki se je vzporedno z močjo nacizma krepila in postajala agresivnejša, so simpatizirali ali sodelovali tudi posamezni Slovenci, ki nikakor niso mogli pozabiti nekdanje nemške države. Decembra leta 1940 so dravograjski Nemci in njim naklonjeni Slovenci ustanovili krajevno skupino Kulturbunda. Med kulturbundovci in narodno zavednimi Slovenci, med katerimi so bili v ospredju člani telovadnega društva Sokol, je prihajalo do ostrih sporov, včasih celo do fizičnih obračunavanj. Da bi okrepila nacionalno zavest, je zadnja leta pred drugo svetovno vojno napredno usmerjena študentska mladina iz Ljubljane in Maribora v poletnih mesecih organizirala več narodnoobrambnih taborov na slovenskem nacionalno in socialno ogroženem podeželju. Dva izmed njih sta potekala na območju občine Dravograd: leta 1939 v Libeličah in leta 1940 na Ojstrici nad Dravogradom. Na morebiten nemški napad pa se je pripravljala tudi jugoslovanska vojska. V Dravski, Mežiški in Mislinjski dolini so zgradili obrambni sistem utrdb, oziroma t. i. Rupnikovo obrambno linijo. Samo na območju občine Dravograd je bilo zgrajenih preko 30 betonskih bunkerjev.

Občina Dravograd med drugo svetovno vojno in po vojni

6. aprila leta 1941 je nacistična Nemčija s svojimi zavezniki napadla Jugoslavijo. Proti Dravogradu so pričeli nemški vojaki prodirati 7. aprila. Predtem je jugoslovanska vojska porušila vse mostove na Dravi in Meži. 9. aprila se je preko 100 branilcev – orožnikov, graničarjev in rezervistov – zaradi nemške premoči, velikega števila mrtvih – ubitih je bilo triindvajset branilcev – in ranjenih ter pomanjkanja streliva moralo umakniti iz bunkerjev na desni strani Drave in Meže na pobočja Pohorja. S tem so bili končani boji za Dravograd. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske je bil Dravograd skupno z Mežiško dolino in Gorenjsko priključen upravni enoti Koroški. Že v prvih tednih okupacije so Nemci razpustili vsa slovenska društva in stranke, ponemčili slovenska imena krajev ter ustanovili svojo raznarodovalno organizacijo – Koroško domovinsko zvezo – za področja trga Dravograda, Črneč, Libelič, Viča in Ojstrice. Hkrati so pričeli zapirati zavedne slovenske družine in posameznike ter jih julija in avgusta preko sto izselili v Srbijo, nekaj pa tudi internirali v koncentracijska taborišča.

Za obnovo porušenih komunikacij so Nemci uporabili domače delavce ter delavce, ki so jih pripeljali od drugod. Julija leta 1941 jih je bilo na delovišču v Dravogradu že okoli devetsto. Med njimi je akademski slikar Franjo Golob z somišljeniki organiziral manjšo odporniško skupino, ki pa je bila izdana. Že 3. septembra leta 1941 so Nemci po brutalnem mučenju deset članov te skupine ustrelili kot talce, ostale pa poslali v koncentracijska taborišča. V jesenskih mesecih leta 1941 so za potrebe izgradnje elektrarne v Dravogradu pripeljali tudi nekajsto ruskih vojnih ujetnikov, ki so v taborišču v bližini Črneč zaradi lakote, izčrpanosti, trpinčenja in bolezni množično umirali. V kletnih prostorih sreskega načelstva je gestapovska izpostava v Dravogradu decembra leta 1943 uredila nacistične zapore za ujete partizane, aktiviste in sodelavce narodnoosvobodilnega gibanja, kjer so jih gestapovci zasliševali, mučili in pobijali. Mrtve so zmetali v Dravo ali zagrebli na vrtu ob zaporih, skupinski grobovi žrtev ponorelih gestapovcev pa se nahajajo tudi v oklici Dravograda. V prostorih nekdanjih zaporov je na ogled spominska razstava. Vsi ti nemški ukrepi in nasilje so med prebivalstvom povzročali strah, jezo in željo po uporu, ki pa v prvih letih vojne zaradi grobega nemškega okupacijskega sistema skorajda ni bil možen. V letu 1943 so pričeli s Pohorja in Mežiške doline na dravograjsko območje prihajati prvi partizani in aktivisti, ki so kmalu pritegnili k sodelovanju vrsto zanesljivih zavednih domačinov. V noči na 28. oktober leta 1943 sta bili na območju občine Dravograd izvedeni dve prvi večji partizanski akciji: borci II. Pohorskega bataljona so razdejali železniško postajališče v Trbonjah, Koroški bataljon pa je napadel železniško postajo Otiški vrh in med drugim uničil tudi osem lokomotiv. V letih 1944 in 1945 se je narodnoosvobodilno gibanje razširilo na območje Trbonj, Šentjanža, Črneč, Črneške in Libeliške gore ter v sam center Davograda, kjer pa je gestapovcem maja leta 1944 uspelo odkriti in uničiti zelo aktivno skupino sodelavcev OF. Na teritoriju občine Dravograd so z manjšimi ali večjimi akcijami delovale naslednje partizanske enote: Zidanškova brigada in Štirinajsta divizija iz območja Pohorja, Koroški odred iz območja Koroške ter Lackov odred iz Kozjaka, zelo izpostavljenega terena severno od Drave. Gestapovci in nemški vojaki so na Libeliški gori, Ojstrici, Otiškem vrhu, Šentjanžu ... storili vrsto grozljivih zločinov, požgali hiše in domačije partizanskih sodelavcev ter ljudi pobili ali odpeljali v izgnanstvo.

V prvi polovici leta 1945 je nemška vojska izgubljala na vseh bojiščih in 9. maja podpisala brezpogojno kapitulacijo. S tem dnem se je uradno končala druga svetovna vojna v Evropi, vendar je na območju treh koroških dolin potekala še do 15. maja. Najhujši napad nemških in kvislinških sil je bil izveden med 12. in 14. majem leta 1945 na mostišče v Dravogradu, kjer je bilo 15. maja zajetih okoli 25.000 sovražnih vojakov. Boji so potekali še pri Doliču v Mislinjski dolini in na Poljani ter Libuškem polju pred Pliberkom na avstrijski strani, kjer so se 15. maja 1945 boji tudi končali.

V prvih letih po vojni se je upravna ureditev Koroške nekajkrat spremenila. Septembra leta 1945 je bil Dravograd vključen v okraj Prevalje, h kateremu je bila marca 1946 priključena tudi Mislinjska dolina. Februarja leta 1948 se je okraj Prevalje preimenoval v okraj Dravograd, junija 1950 pa v okraj Slovenj Gradec. Sedež okraja je bil takrat prestavljen iz Dravograda v Slovenj Gradec. Do leta 1958 se je končalo združevanje občin. Štiri koroške občine – Radlje, Dravograd, Slovenj Gradec in Ravne – so se pričele v naslednjih desetletjih politično, gospodarsko in kulturno povezovati ter s tem graditi temelje za nastanek koroške krajine. V letu 1991 in 1992 so potekali odločilni dogodki na poti k ustanovitvi samostojne države. Spopadi z JLA so na koroškem območju potekali pred Dravogradom in na Holmecu.

Ugodna geografska lega Dravograda s prometnim cestnim in železniškim križiščem je pospešila proces industrializacije (lesna, tekstilna, gradbena, prevozno-remontna ...) na območju industrijske cone v Otiškem vrhu. Ko so leta 1964 proti Labodu in leta 1968 proti Slovenj Gradcu razdrli železniški progi, se je razmahnil cestni promet. Leta 1972 je bil preko Drave zgrajen nov betonski most.

Dravograd je ohranil videz stare trške naselbine, ki se je po vojni razširila na teraso Robindvor, na obeh straneh ceste proti Mariboru, nad železniško postajo, v zadnjih dveh desetletjih pa se je povečalo število novogradenj tudi v drugih predelih občine Dravograd.

V vojni za samostojno Slovenijo med 27. junijem in 7. julijem leta 1991 so pripadniki slovenske milice in TO na območju občine Dravograd brez boja prevzeli obmejne stražnice, zavarovali mejne prehode ter uspešno blokirale vojašnico Bukovje in motorizirano oklepno kolono JA, ki je nameravala prevzeti mejne prehode. Leta 1995, ob nastanku novih občin, je občina Dravograd ostala ena izmed redkih, ki ni spremenila svojih meja.

Pregled zgodovinskega razvoja občine je pripravil Marjan Kos.

Uradne ure

Ponedeljek

08.00 - 14.00

Torek

Ni uradnih ur

Sreda

08.00 - 12.00
14.00 - 16.00

Četrtek

Ni uradnih ur

Petek

08.00 - 12.00

Go to top